anaa
Debatni zasvojenec
Pridružen/-a: 11.01. 2007, 07:37
Prispevkov: 2314
Kraj: Novo mesto
|
 Objavljeno: 03 Jan 2012 23:12 Naslov sporočila: p. Ambrož Mušič: DUHOVNA VZPODBUDA (april 2011) |
 |
|
p. Ambrož Mušič:
DUHOVNA VZPODBUDA (odlomki), Kančevci, april 2011
Če pogledamo Frančiška, bomo videli dva kraja, ki sta pomembna: Greccio in La Verna. Na teh dveh krajih je on sam skupaj s svojimi brati in ljudmi, z brati in sestrami tretjega reda podoživel to skrivnost odrešenja.
Prvi steber je skrivnost Božjega učlovečenja, Božjega rojstva ob jaslicah.
Kakšno sporočilo ima Božje učlovečenje zanj, za mojo duhovnost?
Spomnimo se na hvalnico, ki je vključena v pismo Filipljanom. Nanaša se na Jezusa Kristusa, ki se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, izpraznil, ponižal se je in je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Prvi korak je vedno sestop. Bog je sestopil iz nebes v naš svet. In to je jasen smerokaz za vsakega od nas, da bi znali v življenju sestopati z nekega prestola, kjer se zdi, da smo tisti, ki imamo vse nitke v rokah, ki načrtujemo, ki želimo o vsem odločati, obvladovati stvari, obvladovati druge, kolikor nam to dopuščajo, obvladovati pa predvsem svoje življenje, imeti že vse "sprogramirano". Ali sem pripravljen prisluhniti Božji besedi, ki se je učlovečila? Kakšen je moj odnos do nje, do Svetega pisma? Kako pogosto se ustavim ob kakšnem odlomku, kako dobro poznam evangelij, Jezusov način življenja? Kajti Jezus pravi:"Jaz sem pot, resnica in življenje." Torej Jezusovo življenje je pot, je resnica. In samo ob motrenju, zrenju, premišljevanju te Jezusove drže - kakšen odnos je on zavzemal do ljudi, ki jih je srečeval, s katerimi je živel, ne glede na sloj, pripadnost - samo ob tem zgledu bomo tudi mi postali vedno bolj ljudje v svoji resnični človečnosti, bomo lahko tudi postali bratje in sestre.
Torej odnos do Svetega pisma. In Frančišek v svojih Opominih pravi nekje:
Apostol pravi:"Črka mori, Duh pa oživlja." Črka je ubila tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si ti mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj poznati samo besede in jih razlagati drugim.
Mislim, da to ni opomin samo duhovnikom, redovnikom, ki smo poklicani, da tudi z besedo oznanjamo, ampak vsakemu od nas, ki smo tudi poslušalci te besede. Da si ne delamo samo zapiskov ali hodimo od ene pridige do druge, od enega duhovnega razmišljanja do drugega, radio Ognjišče samo poslušamo, ampak da vztrajamo na poti uresničevanja te besede. Namerno sem uporabil besedo "pot". Ker beseda je kot rudnik, v katerem kopljemo in odkrivamo bogastvo, ki je neizčrpno. In kot pravi sv. Efrem, je Sveto pismo podobno izviru, studencu, ki ga ne bomo nikoli izpili. Naj ne bomo zato žalostni, kajti še se bomo lahko vrnili. Ker cilj, namen studenca ni, da ga bomo izsušili, ampak da bo tam zaradi nas, da bo tam za nas, da nas odžeja, da se lahko vračamo. In želim vsakemu od nas, da bi res vtrajali na tej poti k studencu Božje besede in potem imeli moč korak za korakom uresničiti vse tisto, s čimer nas navdihuje Gospodov Duh.
Tako se ta skrivnost Božjega učlovečenja uresničuje tudi v našem konkretnem življenju - tukaj in zdaj. Ko Božja beseda dobiva konkretno obliko preko naših besed in dejanj, preko naše življenjske drže, preko naših odločitev.
Stara pesem pravi:
"Kristus nima drugih rok kakor naše roke,
drugih nog kakor naše noge,
drugih ust kakor naša usta,
drugih ušes tudi kot naša ušesa,
drugega srca kot našega srca."
In kot je že fraza, da smo mi edino Sveto pismo, ki ga mnogi ljudje berejo. Naj bomo med temi kristjani toliko bolj živi mi, ki želimo biti bratje in sestre našega očeta Frančiška.
Grecciu sledi La Verna, drugi steber naše duhovnosti, drugi steber razodetja, katolištva, in to je Božja daritev. V pravoslavni duhovnosti in ikonopisju je zelo očitno, kako je že Božje učlovečenje, Jezusovo rojstvo, usmerjeno v skrivnost svetega tridnevja, v skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.
In kam je naše življenje usmerjeno? Kaj sploh pričakujemo od tega življenja? Ko smo se odločili za neki poklic, naredili življenjsko odločitev pri izbiri življenjskega stanu? Morda se komu izmed nas, ko pogleda nazaj, zdi, da bi morala biti kakšna odločitev v življenju drugačna, da me je nekdo porinil v kakšno smer in sem bil skorajda prisiljen hoditi po neki poti, da nisem izkoristil vseh darov, za katere vem, da jih imam, da sem jih imel. Veliko ljudi danes doživlja rane spričo tega, frustracije, zagrenjenost, ker se čutijo neizpolnjeni, neuresničeni v svoji mladosti ali v svoji zreli dobi, ljudje, ki so zdaj že v domu za ostarele.
In če se iskreno vprašamo: Kaj pa je tisto, kar daje lepoto in vrednost našemu življenju?
Frančišek se je znal zazreti v križanega Kristusa in jokati. Ne zato, ker njegovo življenje ne bi bilo izpolnjeno, ampak zato, ker je Ljubezen premalo ali skoraj nič ljubljena. Ljubezen je tista, ki daje smisel našemu življenju. To ni tista ljubezen iz romantičnih španskih nadaljevank ali kakšnih romantičnih poletnih večerov, ko se lahko prepustimo sanjarjenju, to je povsem realna ljubezen vsakdanjega življenja, večkrat zelo sivega vsakdanjika, ki ga vsi dobro poznamo. Preprosto je to ljubezen križa, kjer stopa v ospredje bistvo darovanja in žrtvovanja za druge.
V tem postnem času veliko govorimo o žrtvovanju. Ali je zame ta beseda moderna? V družbi, v kateri živimo, je skorajda ne slišimo več. Žrtev, daritev. Vse je potrebno preračunati, ali se splača, kakšno bo plačilo. Gotovo, vsak delavec je vreden svojega plačila, in to poštenega plačila. Toda obstajajo področja v našem življenju, kjer se "splača" samo zastonjska ljubezen, kjer daje smisel samo tisto, kar je podarjeno iz ljubezni. Matere in očetje, tukaj lahko govorimo o duhovnem ali telesnem materinstvu in očetovstvu, se uresničuje skozi to zastonjskost.
Mama ali oče, ko opazuje svoje otroke, najde svojo notranjo izpolnitev šele takrat, ko je prepričan, da jim je nekaj podaril. In tako je tudi z našim življenjem. Ko bomo na smrtni postelji, če bomo imeli dovolj časa, zrli svoje življenje nazaj kot film, kaj bo tisto, kar bo prevladalo? V kakšnem žanru bo "posnet" ta film? Upajmo, da ne bo grozljivka, tudi kakšne limonade si verjetno ne želimo. Ampak tak film, na katerega bomo ponosni, ko ga bomo ob koncu sveta verjetno vsi skupaj gledali kot premiero. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
