 |
Forum gibanja Vera In Luč Slovenija
Forum lučk,staršev in prijateljev
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
anaa
Debatni zasvojenec
Pridružen/-a: 11.01. 2007, 07:37
Prispevkov: 2314
Kraj: Novo mesto
|
 Objavljeno: 05 Sep 2015 12:20 Naslov sporočila: Dr. Karel Gržan: O slabi vzgojni "uslugi" |
 |
|
Dr. Karel Gržan (je duhovnik)
O SLABI VZGOJNI "USLUGI"
Biti usposobljen za življenje je eden izmed temeljnih pogojev za zadovoljnost bivanja v naši časovno-prostorski realnosti, v kateri smo razpeti med dobro in hudo. Ob vsem lepem se soočamo tudi z neprijetnostmi, ki so v doživljanju manj obremenjujoče, če smo zanje utrjeni. Zelo pomembno pri usposabljanju otroka za življenje je prepoznavanje vsega, kar prinaša našemu bivanju čar in lepoto, prav tako pa spremljanje pri sprejemanju tistih naporov, ki so sestavni del naših zemeljskih dni. Velika vzgojna skušnjava (posebej starševska) je, da bi otroke, "ker jim želimo samo najboljše", prikrajšali za zahtevnejša izkustva, s katerimi se bodo neizbežno soočili v svojem življenju.
Naj povedano osvetlim s primerom iz svojega življenja. Pri nas je čistila stranišče mama. In postalo mi je samoumevno, da najnižja dela postori mama. Potem sem prišel v samostan in razložili so mi, da bom poleg svoje sobe čistil tudi enega izmed hodnikov in ob njem skupni WC.
Jaz čistil stranišče?!? In to od zunaj in tudi navznoter.
Ob prvem čiščenju mi je postalo silno slabo. "Mama, mamica, kje si?"
Po treh mesecih sem se utrdil tudi za realnost WC-jev in danes to delo opravljam sam.
Ker sem bil primoran, sem zmogel- malce pozno,a na srečo ne prepozno.
Spominjam se obiska pri neki družini. Ko sem vstopil v njihov dom, je prišel iz WC-ja še ne desetletni Jaka z gumijasto rokavico na roki.
"Ja, kaj si pa počel?" sem se začudil. "Stranišče sem očistil," mi je odvrnil samoumevno.
Ko nekdo nekaj zmore, potem to mora - tudi soočenje z neprijetnimi vonjavami, ki so naravni sestavni del življenja.
Otrok naporov ne bo sprejel z dopovedovanjem, temveč s postopnim sprejemanjem zahtevnosti. Odrasli smo mu dani za spremljevalce zato, da ga s prakso utrdimo za realnosti, ki jih življenje preprosto zahteva v medsebojni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, in ne da ga z razvajanjem bivanjsko onesposobimo.
Ne s teoretično, z doživljajsko pedagogiko se ljudje usposobimo za naporne realnosti življenja.
Samo s to kondicijo zmoremo doseči visoke cilje.
Mehkužneži se ustavijo že ob vznožju slehernega resničnega uspeha. Postanejo reveži, ki se notranje nemočni smilijo samim sebi.
V preteklosti so se namreč napačno smilili najbližnjim.
Spominjam se petnajstletne odvisnice, ki so jo pripeljali starši, da bi našli rešitev iz zasvojenosti. Bila je tako pomehkužena, da ni zmogla realnih zahtev življenja. Nikoli ni doživela odpovedi, besedice "ne". Iz katere navajenosti naj bi torej rekla mamilom "ne"? Njena zgodba se je končala tragično.
Če ne želimo otrok onesposobiti za bivanjsko realnost, jim ne dajajmo vsega, kar si zaželijo, in to brez lastnega truda.
"Če mi nismo imeli, privoščimo svojim otrokom." To je stavek čiste nespameti in popolnega nerazumevanja zakonitosti bivanja.
Življenje je neizprosno realno: tudi zaboli, zahteva napor, potrpežljivost...
Otrok nam je zaupan, da ga usposobimo, da bo zmogel premagovati samega sebe, da bo zmogel sprejeti stvarnost in bo zato lahko v njej odkrival tudi lepoto.
Bivanje v komuni (delu z odvisniki sem posvetil desetletje svojega življenja) je sestavljeno kar iz nekaj vsakdanjih izkustvenih vaj odpovedovanja in sprejemanja odgovornosti. Med drugim: osebno perilo se pere na roke v hladni vodi pozimi in poleti. Spominjam se, kako sem ob nekem srečanju opazoval prezeble roke ene izmed deklet. Pripomnil sem: "Ali ni preveč, da tudi pozimi perete perilo v hladni vodi, in to na roke?" Dobil sem jasen odgovor: "Zakaj si z nami napačno sočuten? Če nas imaš rad, nam boš pomagal in nas spodbujal, da se utrdimo za zahtevnost življenja, da bomo zmogle reči tudi drogi 'ne' in bomo laže rekle življenju: 'da'!"
SVOBODNI so lahko v tem svetu le tisti, ki so notranje krepki!
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo).
Bog nas duhovno carta, da nas še bolj usposobi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti - naj bo tudi v tem naš pedagog!
dr. Karel Gržan (duhovnik) |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
