anaa
Debatni zasvojenec
Pridružen/-a: 11.01. 2007, 07:37
Prispevkov: 2314
Kraj: Novo mesto
|
 Objavljeno: 09 Dec 2007 00:54 Naslov sporočila: Obljuba je tvoja! |
 |
|
Mt 11,28:
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek!
Zakaj se je Jezus rodil, zakaj je vstopil skozi vrata tvojega srca, sestra, brat? Samo zato, da te odvede v nebo? Samo zato, da bo s tabo tisti zadnji trenutek, ko bo jutro zbledelo in življenjske sence izginile? Ne misliva tako. Veva, da ne! On se je rodil, da bi ti pomagal nositi bremena. Živi s tabo, ker želi deliti tvojo žalost in jo želi z močjo svoje navzočnosti spremeniti v veselje. Če mu dopustiš, bo s tabo v vsaki težavi in izpeljal te bo več kot zmagovalca/ko.
Jezus Kristus ni prišel samo, da bi nam predstavil večno življenje, ampak nas želi tja tudi odpeljati. Dovolj čudovito bi bilo že dejstvo, da je prišel. Neskončno slavnejše in čudovitejše, bolj kot lahko izrazimo z besedami, pa je razumeti, da želi hoditi z nami vsak korak našega zemeljskega potovanja. In to je Jezusova služba in poslanstvo.
Bog je dal veri čast. Napravil je to zame in zate. Ne skrbi! Si otrok Kralja, ki pa ni ubog in siromašen.
Biti osvobojen skrbi ne pomeni, biti duhovno ravnodušen. Nikjer v Božji besedi ne piše, naj razpuščeno plavamo z reko življenja in pustimo, da nas tok nosi naprej, kot bo pač prišlo. S pravim krščanstvom so povezane velike in resne odgovornosti. V klicu k dolžnosti so zahteve po duhovnem junaštvu. Zdi se kot protislovje, ko nas Peter poziva, naj vržemo vse svoje skrbi nanj; nekateri morda to jemljejo kot odpoved vsem odgovornostim. Če pa pomislimo na priliko o talentih, razumemo, da imamo močan Jezusov poziv v službo. Obenem pa nas kliče tudi izgubljeni svet: izberemo sami.
Lepota krščanskega življenja je od Boga dana sposobnost, da kristjan v svetu grešnikov živi kot svetnik. Slava evangelija je Kristusova moč, ki nas bo obvarovala v najtemnejših trenutkih in nas varno peljala skozi zlo grešnega sveta.
Prepričana sva, da nas večina nosi bremena in stiske, ki bi jih morali odložiti k Jezusovim nogam. Kako želiva, da se v teh prazničnih dneh vsi spomnimo tistih neverjetno velikih in dragocenih Gospodovih obljub, ki jih je polno Sveto pismo! To niso le krasne misli, sijajne v teoriji in neverjetne v praksi. Resnične so! Za njimi stoji nedoumljiva, neomejena Moč večne Vsemogočnosti. Bog ne more prekršiti svoje lastne besede. Zagotovo je: če bi se naučili v poslušnosti verovati Njemu in bi potem čakali na izpolnitev obljub, nikoli ne bi bili razočarani. Verjameva, da je ta velika resnica dana za vsa področja tvojega življenja: nanaša se na tvoj dom, odnose, delo, finance, rešitev tvojih bližnjih in tudi na tvojo osebno duhovno rast.
Obljube pripadajo tebi. Tvoje so! Ali veš, da preprečujemo Božje odgovore na svoje molitve, ker nas še naprej skrbi in ne verujemo?
Vera ne joka! Ko gledaš na obljube, se solze sušijo. Ko vera vidi, da za obljubami stoji Jezus Kristus, začne prepevati!
Nekateri bolj zaupajo zadolžnicam, izvidom, mnenjem, govoricam..., podpisanim s človeško roko, kot obljubam Nove zaveze, zapečatene s krvjo Jezusa Kristusa.
Verjeti v Božje obljube ne pomeni, da ne boš doživel/a nobene nevihte. Pomeni, da če boš veroval/a v Boga, te bo On zanesljivo povedel skozi vsako. Ne pomeni, da boš živel/a življenje brez preizkušenj, pomeni pa, da bo prišel dan, ko bodo tvoje noge stale na vrhu gore in boš slavil/a Gospoda za pot, po kateri si bil/a voden/a.
Ali ni resnica, da ogromno izgubljamo, ker smo nenehno zaskrbljeni za sedanjost in nimamo vizije za prihodnjost? Ena najlepših pevk v vsem zboru duše je vera. Ko gledamo v tla sedanjosti, na katero smo stopili, je glas vere tih. Kako sladko in jasno pa zvenijo toni, ko dvignemo oči in se zazremo v prihodnost!
Resničen Božji človek ni materialist. Jutrišnji dan ga zanima prav toliko kot današnji. Jakob je sedem dolgih let delal in pel med ovcami na polju ter sanjal o dnevu, ko bo temnooko Rahelo lahko imenoval za svojo ženo. Podobno je bilo tudi z Mojzesom. Bili so dnevi, ko Izraelovi otroci niso videli ničesar drugega kot pesek pod svojimi nogami. Pesek, pesek, pesek. Vroč, razbeljen, okruten. Ali je čudno, da so se zlomili od napora?
Tudi Mojzes je stal na istem pesku. Razlika je bila, da je on neopazno odhajal v tišino šotora in se kratko pogovarjal z Gospodom. Ko pa je prišel ven, ni več videl peska: v duhu je gledal reko, imenovano Jordan in zadaj zelena kanaanska polja. Zaradi tega je po taboru odzvanjal njegov glas: "Naprej, gremo!"
Danes lahko na isto mesto postavimo dva človeka. Eden bo videl pesek, drugi pa obljubljeno deželo. Dva, ki bereta te vrstice, lahko postavimo drugega zraven drugega, oba obkrožena z istimi materialnimi stvarmi, istimi težavami, istimi preizkušnjami. Eden ne bo videl drugega razen trdih, kamnitih tal sedanjosti, drugi pa čudovito obljubljeno deželo.
Kateri od teh si ti?
Marija in Silvester Bukovec
Iz revije Prenova 12/2007 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
